Družina v pogledu sodobnih slovenskih pesnikov

  • Published on
    09-Feb-2017

  • View
    218

  • Download
    3

Transcript

57Druina v slovenskem jeziku, literaturi in kulturiIrena Novak PopovFilozofska fakulteta, LjubljanaUDK 821.163.61.09"1950/20":316.356.2Druina v pogledu sodobnih slovenskih pesnikovRazprava analizira prispevke izbranih pesnikov druge polovice 20. stoletja, ki so se posvetili predstavljanju druine. Pomenljiva je e sama navzonost te teme, saj v nekaterih obdobjih druina skoraj izgine na raun bolj univerzalnih in duhovnih tem, spreminja pa se tudi vrednotenje tradicionalnih vzorcev skupnega ivljenja. Individualni vidiki niso odvisni le od estetskih teenj v doloenem asu, ampak so tesno povezani z drubenimi vlogami spolov in osebnimi izkunjami avtorjev. The paper analyses selected poets from the second half of the 20th century who mention the family. The very presen-ce of this theme is meaningful, as in some periods the family almost vanishes, to be replaced by more universal and spiri-tual themes, while the values ascribed to traditional patterns of shared life change. Individual views are dependent not only on aesthetic tendencies at a particular time, but are also closely connected with social gender roles and the individual author's personal experiences.UvodZaradi koliine avtorjev in besedil je motivno-tematsko raziskovanje iz naslova podobno iskanju igle v kopici sena, vendar e priblino poznavanje pesnikega modernizma usmerja pozornost na dve fazi, kjer lahko priakujemo najblije in najbolj zavezujoe medloveke odnose. Zaenja se v 50. letih 20. stoletja pri mladih avtorjih, ki sodijo v tok intimizma, sledi relativna obrobnost, odsot-nost ali negacija v 60. in 70. letih, ko se uveljavita zreli modernizem in neoavantgarda, nato se zanimanje znova obudi v postmodernih 90. letih 20. in prvem desetletju 21. stoletja, ki ga neka-teri literarni zgodovinarji oznaujejo novi intimizem. V tematizaciji druine lahko razberemo voljo do ivljenja ter odziv na grobo ali mehko drubeno nadzorovanje, usmerjanje in manipuliranje posa-meznikovega bivanja.Zapuanje tradicijePesniki intimizma se pogosto zazirajo v izgubljeno otrotvo, ki sta ga zaznamovala nasilje in revina. Ciril Zlobec, Tone Pavek, Kajetan Kovi in Mila Kai so oblikovali nekaj poslanic star-em in otrokom, iz katerih seva elja po varni bliini, nenosti in dobroti, pa tudi svojevrstna nemo in dvom, ali se jim bo posreilo vzpostaviti in ohraniti pristne emocionalne odnose. V skupinski zbirki Pesmi tirih (1953) so Ciril Zlobec in Tone Pavek v nagovorih Oetu in Kajetan Kovi v nagovoru Materi oblikovali sporoilo o odgovorni izbiri poklica in poslanstvu pesnika. Ko izpove-dujejo ustveno navezanost in spotovanje do starev, uveljavljajo tudi pravico do samosvoje ivljenjske poti, eprav se ta ne sklada s predstavami starev, ker ne ponuja gotovosti ali je obre-menjena s predsodki o moralnem propadu. Osamosvajanje je bolee, polno strahov, zato nago-vori ob neizogibni loitvi poudarjajo trajnost ustvenih vezi in ogovorjenega roditelja tolaijo 58Druina v slovenskem jeziku, literaturi in kulturiz zagotovili zrelosti in poguma. Ob naglem odraanju sreamo tudi pesmi o zgodnjem starev-stvu. Kovi v pesmih herki izraa neno pozornost: v pomirjujoi Uspavanki za herko govori o otroku e nerazumljivih dolnostih in prisilah odraslega, v pesmi Spominice pa izreka zavest o tem, da bo herka zanj neko izgubljena. Bistvo ljubezni ni otroka imeti, temve mu darovati lepo-to, zato da bo neko sam razirjal sreo in jo daroval drugim. Nasprotje idealizacije je pesem Smrt otroka, ki na vasi ne povzroi velikega pretresa in ljudi ne povee v soutje, saj se po pogrebu razidejo kot tujci. Prizor, ki ga z razdalje opazuje lirski subjekt, morda nakazuje njegovo lastno situacijo presekanega otrotva in izkoreninjenosti. Najbolj presunljiv je v tem obdobju enski glas: zbirka Neodposlana pisma (1951) Mile Kai med ljubezenskimi izpovedmi vsebuje nagovor Otroku, ki razdira sreno materinstvo: Le Bog ve za moj strani skriti greh, / kako sem se brani-la te roditi. Rojstvo za ensko pomeni konec vloge ljubimke, izgubo ljubega in ele paradoks izrazi, da bo ljubljeni oe trajno navzo v otroku: Do smrti v tebi njega bom ljubila. Ob motivih erotinega priblievanja, sanjavosti, priakovanj in razoaranj deluje najbolj zrelo lirski subjekt Cirila Zlobca. Zaveda se, da se je s poroko odrekel bohemskemu ivljenju tudenta in prijateljsko zvestobo zamenjal za ivljenje z mlado soprogo (Prijatelju). Njun zakon ni le harmo-nino sobivanje, saj se vanj vrivajo nesporazumi, lai, alitve in oitki (Trenutek). Svoje ene ne more ves as trubadursko opevati, ker mora skupaj z njo reevati vsakdanje probleme. Ko se ob hudi otrokovi bolezni nakopiijo, privrejo iz globine negativna ustva, hkrati pa ju zavezujejo ter povezujejo enaki strahovi in upanje za otrokovo ivljenje. Cikel Ob sinkovi bolezni se iztee v spo-znanje: zdaj veva: sree, ki nas mami in slepi, / zave se lovek le, ko jo izgublja. Pavkov in Zlobev spor z oetom iz Pesmi tirih je nazorske narave, tj. vehementno mla-dostno zavraanje preivelih vzorcev in moralnih nael, ki jih narekuje ivljenje na podeelju, kmetovanje in povezanost z naravo. V njunih samostojnih zbirkah pa se zgodi prelom, ki zamaje enoumno zanikanje. Za Pavka je prelom dokonna preselitev v mesto, s imer se domaa pokra-jina s trdoivimi kmeti in staroitnostmi spremeni v izgubljeni raj. V pesmih Materi in Predpasnik iz zbirke Sanje ivijo dalje (1958) prikae nepremostljivo oddaljenost od minulega sveta in ob tem melanholino spoznava, da izginja tudi tisto malo lepega v nas. Zlobev prelom z domom in otrotvom sta oetova in materina smrt na kraki domaiji v njima posveeni zbirki Pobeglo otro-tvo (1957). Ob oetovi smrti se zave, da je za vselej izgubil zaito prednika, ki je hodil pred njim, ob materini spozna, da se je konalo brezskrbno veselje. Kot odtrgan list si subjekt idealno otrotvo konstruira v pesmi: ta oaza sree, lepote in odprtih monosti deluje kot kontrast dejan-skim otrokovim doivetjem v faistinih asih in nezadoenosti v asu odraslosti. Iz predstavitev oetov, mater, otrotva in otroka je videti, da pomeni druina skupek tradicionalnih vrednot, ki v svetu neizpolnjenih priakovanj, vsakdanjih dolnosti, rutine, razdalj in razloveenja vse bolj zami-rajo. Posameznikovo bivanje je gibanje od znane preteklosti, pozitivnega izvora, v nedoloeno prihodnost, kjer manjkajo nena roka in razumevajoe, spodbudne besede, tako da je tudi rast otrok pot v negotovost. Da so otroci nadaljevanje in prihodnost starev, se izkae ob pretresljivem doivetju smrti. Po letih pesnikega molka je boleino ob otrokovi in materini smrti ubesedil Tone Pavek v zbirki Dediina (1983), ki predstavlja pogrez v najglobljo resignacijo in hkrati dvig v najvijo sublimacijo. Ker je tudi sin pisal pesmi, se lirski subjekt zateka k presenosti poezije in ustvarjanja. Na tej 59Druina v slovenskem jeziku, literaturi in kulturisimbolni ravni se sreuje in pogovarja z mrtvim, pritrjuje ideji trajanja/navzonosti in kljubuje niu. Obrat od konvencionalnega pojma nadaljevanja in zaporedja je, da oe sledi sinovim stopinjam. To lahko pomeni vdano sprejemanje lastne smrtnosti ali pesniko priznanje: Po tebi merim stva-rem pomen / in tvojo pesem skuam peti za tabo. (ivljenje v dvoje) Kljub temu se zdi preivele-mu oetu ivljenje jalovo in s sizifovskim naporom se bori za dvig iz brezna obupa. Sinov samomor je totalen pretres osebne integritete, Rana. Rez. Razdejanje., toda alovanje druinske lane globlje povee: V eno mrli nas vee (Gostja), Dom nam postal je drag. / Smrt nam ga je odkri-la. (Udomljeni dom) Ob materini smrti se v zavesti subjekta odvije zgodba njenega revnega, trpeega ivljenja, ob sinovi se prebuja spomin na rodno dolenjsko pokrajino, kakor da je ustve-ni in miselni spopad z neznosno boleino moen samo z vkljuitvijo osebnega izvora. Zadnje dejanje duhovnega dviga je pozdrav novorojenemu vnuku, s katerim se celi pretrgani tok rodu, neumiljeni trak, ki vodi v prihodnost. (Novorojenemu) Kriza in razkroj intimeV zaetku naslednje razvojne faze, ki jo opredeljuje eksistencializem, metafizini nihilizem in alienacija, ima predstavljanje druine vlogo negacije ne le tradicionalnega naina bivanja, ampak unienja ivljenja sploh. Otrotvo Vena Tauferja je travmatino zaznamovala smrt oeta, ki so ga ubili domobranci, Danetu Zajcu je okupatorska vojska pogala dom, ubila oeta, kot upornika sta padla dva brata, zato je temno, grozee zlo konstitutivni element njegove negativne teologije in izgubljene vere v loveka. Samo v prvi zbirki Pogana trava (1958) se v golem opisu pojavljajo mrtvi oe, razpadajoa domaa kmeka hia z zasutim vodnjakom in podivjano trto (Mrtvi oe) ter mama in brat, ki je umrl premlad, da bi okusil slast ljubezni. Bratova smrt, prikazana skozi materino iskanje trupla, je jalova in je ni mogoe upraviiti z nobeno ideologijo, niti odreiti z religijo (Jalova setev). V poznejih zbirkah postane zlo univerzalna, abstraktna, alegorino ubesedena kategorija, motivi, ki bi kakor koli asociirali druino, pa izjemno redki in vkljueni v groteskne fantastine pri-zore. lovekova usoda je izvrenost in ontoloka samota, ki sta podlaga absurda in razpada antro-pocentrine podobe sveta. Destrukcija vrednot zaznamuje tudi reificirane podobe in fragmentaci-jo Tauferjeve poezije, ki se prav tako kot Zajeva bolj posvea stanju duha in raziskavi jezika kakor zasebnosti. Kolikor je ta sploh prisotna, je tara ironinega posmeha malomeanskim omejitvam in izpraznjenim idilinim predstavam. Pa pa se z drubeno mikrocelico ukvarja pripadnica iste generacije Saa Vegri. Osvetljuje vidike, ki uhajajo mokemu pogledu, ker so preve malenkostni, pritlehni in ne dopuajo niti idealnega niti absurdno resignativnega modela bivanja. V zbirki Zajtrkujem v urejenem naroju (1967) pesnica na inovativen nain prikae sodobno materinstvo in trajno razmerje med spoloma. Modernistino pisavo gradijo polivalentni fragmenti, med katerimi zevajo praznine, vendar je v ciklu Uspavanke strahu razvidno preoblikovanje identitete zaradi enske predanosti otrokom. Med tem ko se odvijajo razposajene, radovedne otroke igre malkov, je mamino ivljenje raztreeno, brez lastnega prostora, ukleeno in privezano, potopljeno med stvari in navade. Vsak dan je presku-nja potrpeljivosti in vzdrljivosti, premagovanje nevidnih stisk in strahov. enska noe biti le orodje vzgoje in obvladovanja, ne bei v svoj svet, ampak miselno in domiljijsko ivo sprejema izzive. Kljub temu se ji dogaja, da hromi njena obutljivost za skrivnost in pozablja svoje elje. 60Druina v slovenskem jeziku, literaturi in kulturiOb vsej zavzetosti ve, da otrok ne more dohiteti niti zadrati oddaljevanja: z dlanmi / poskuam oiviti / mehke dotike / na njunih toplih telesih. / Brezglavo se muim / z nasreno razdaljo, / ki koti iz sebe svoj nesmiselni zarod. (IV) Otrok namre ni replika roditelja, ampak bitje s pravico do samostojne uresniitve: Hoem se spomniti, / kaj sem rodila / v njune oi / in kaj sta sama / zavezala vanje (V) Ni bolj idilina ni podoba zakonskega para v ciklu Druina. Skupno ivljenje deluje kot brezhibna naprava, kolikor je spodobno urejeno zadovoljevanje osnovnih potreb. lovek se ni pripravljen odrei povprene zadovoljnosti, eprav se vasih zave, da obstajajo dru-gane monosti, da je za vsem, kar pone, e nekaj udnega, da se za sleenim telesom skriva neznano bitje, da intimnega sveta ni mogoe raziriti s prijatelji in da je svoboda privid samozado-stnosti. ivljenje je osvetljeno skozi zadrevanje odpora, sprijaznjenje s tem, esar nisi hotel, pri-stajanje na temeljit pokol sanjaev [], ki ga ne obrani e tako ostra konica iz podzavesti. (III) Na robu uteenosti tako ostaja nek neimenovan primanjkljaj, ki ga nakazuje neodvisnost od pogle-dov drugih ali pravica do zanikanja tega, kar se zdi samoumevno, a v resnici pria o neustvarjalnem bivanju. Nekaj let pozneje se Svetlana Makarovi zavestno odpove druini in materinstvu. V posnetkih srhljivih ljudskih balad iz zbirk Pelin ena (1974) in Sosed Gora (1980) izpostavi izgnanost iz sre-ne druinske skupnosti, nezaeleno rojstvo in polaevalsko materinstvo. Svobodna enska doi-vlja prevare in izdaje, toda e veja muka je biti zaprta v temni kletki zakona, kjer se ljubezen lomi v ostrino in otopeva v brezvoljnost. Skepso izraa groteskna podoba vzajemne brezbrinosti: Dve dihanji reeta gosto temo, / dve mii strmita v jutranjo meglo. (Poroka) Z neestetskimi podobami in nizkimi izrazi prikae tudi odnos drube do nezakonskih otrok: Glejte ga, glejte, pankrta, / v ta beli svet vrenega. (Mati) Iz slovenskega kulturnega spomina je pesnica izbrskala prikrivane ljud-ske pesmi o detomoru. Ko razgrinja tabuizirano temo, odstira tudi spremljajoi obutek enske krivde in pobitosti, vendar kljub temu vztraja, da je neodgovorno imeti otroka kot lastnino za svoje veselje (Zibelka) in si nakopati krivdo za rojstvo bitja, ki bo ivelo v prekletstvu trpljenja, strahu in smrti (Kolovrat, Nerojen). Svet, ki ga predstavlja Makarovieva, je poln zla, sovratva, preganjanja in pobijanja nebogljenih in druganih. V inverziji lahkotne otroke pesmi so obsojene poastne posledice izrabljanja ustev zaupljivega otroka: Jaz sem mala roa, / roa mamina, / mama re semenje / mojega srca. (Roa) Podobe neolepane resninostiV asu neoavantgardnega eksperimentiranja z jezikom, besedili, besedami in znaki so subjek-tivni motivi predmet igre, zato se nobeden od pesnikov iz skupine OHO in Katalog ne ukvarja z druino, eprav bi nali kak socialnokritini motivni drobec, ki bolj kot o zasebnosti pria o margi-nalnosti pesnika. Delna izjema je sopotnik Andrej Brvar, ki v zbirki Slikanica (1969) po naelu vse je pesem posnema ali citira praktinosporazumevalna besedila, montira drobce iz druinskih zgodb in lastnega ivljenja, obkroenega z mnoico sorodnikov, sosedov, znancev, prijateljev in deklet. To pone na veristien nain, tako da v prizore vsakdanjega ivljenja malega loveka prite-gne grobost in pogovorni jezik, kar deluje neposredno in uporniko. V razdelku Zgodbe se poja-vljajo zgodbe ensk, ki so se jim deklike sanje o veliki, vseivljenjski ljubezni in razkonem ivlje-nju razbile v rojevanju otrok in dolgoasnem zakonu, kjer nesoglasja vodijo v prevare in nasilje: 61Druina v slovenskem jeziku, literaturi in kulturiGospod Ignac pa je imel tudi druge / enske in na boini veer 1936 jo je s stolom / udaril po glavi da ji je poila leva arkada / in od takrat sta eno leto ivela loeno od postelje / in mize potem pa sta se loila tudi na obinskem / sodiu v Mariboru. ele v zbirki Pesnitve in pesmi (1990) pesnik razkriva podrobnosti svoje druine: v dnevnikih zapiskih posameznih dni iz let 19801983 opisuje ukvarjanje s herko Katko, ki jo vozi s olnom, ji ob reki koplje bazenek, jo vodi na dolge sprehode, med tem ko je ena v porodninici ali se posvea dojenku. Navduen je nad majhnim sinom: In ga dvignem v zrak, mladika slinastega, in ga stiskam k licu, toplega, voljnega, diee-ga. Toda ivljenje ga pritiska z naglico, stresnimi doivetji v slubi, pomanjkanjem denarja, prvimi znaki staranja in razglasij med zakoncema. Subjektov vitalizem je tako moan, da sproti sproa napetosti in zatikanja, a kljub temu se odnos krha in ga je treba krpati: In zdaj spet ni nobene druge trapaste, brezvezne monosti razen / zbotati se, se institucionalizirati, / spet enkrat potri-hati to zdrapano zakonsko fasado / s taknimi krasnimi farbami, kot so / iskrenost, obzirnost, zvestoba, tovaritvo (Ujetega ptia toba) eprav sta zakonca ujeta v navade, ravnoduna, odtujena, se na pogrebu prijatelja izkae, da je elja po sobivanju najvredneje, kar imata (Dragi Milan). Oetovstvo je prikazano v idealni lui, kot igra, pozornost, razumevanje in ponos, zakon pa zapada v krize, prepire, oitke, vzajemno izkorianje, zahteve in popuanja. Ravno v tej kaotini dimenziji so Brvarjeve pesmi o druini najbolj prepriljive. Podobno vitalistino dro in preprianje o dragocenosti realnega ivljenja najdemo v poeziji Ervina Fritza, ki brez sramu in olepevanja odstira vsakdanjost malega loveka. Fritzeva poseb-nost je, da veselje do ivljenja osvetljuje skozi smrt in ga postavlja v prepoznaven socialni okvir. Otrotvo je subjektu krojilo okolje industrijskega kraja, kjer je bila mama, vdova in samohranilka, tekstilna delavka (Ko sem bil e otrok). tudentska leta in odraslo samostojnost zaznamuje pomanjkanje, zato si mlad par ne more privoiti naraaja in trepeta pred zanositvijo (Navodilo natakaricam). ivljenje mladoporoencev je ljubeznivo sodelovanje pri domaih opravilih (Gospodinjstvo), eprav se navduenje sesipa ob manj prijetnih javnih dolnostih (Pogovori z Marijo). V druinsko idilo, ki se je subjekt zaveda kot podarjene milosti, zaree enin samomor in odtlej je srea predmet spominskega obnavljanja in tihega pogovarjanja z mrtvo. Obsesivno soo-anje s smrtjo ni ve filozofsko spraevanje zapriseenega realista, ki mu zadnje spoznanje posre-duje minljivo telo, ampak globinska tesnoba. Pesnik je ne razblinja z nostalgijo ali patosom alova-nja, temve suho registrira izgubo: Ne boa najinih otrok s prijaznimi rokami, / ker je v empavlu, v jami. / Ni ve vsak dan se k meni ne privije, / ker v jami tam v empavlu gnije. (Neka mala gospa) Enako gola je tudi izselitev maminih stvari in z njimi sinove mladosti iz stanovanja, v katere-ga se bo po njeni smrti vselila mlada druina (Zapiranje vrat). Od preteklosti ostane le kak zelo poseben otroki in erotini spomin, po katerem se posameznik razlikuje od vseh drugih. Tolaba ivega je kratkotrajno bivanje samo, kot nasprotovanje niu in monost za nove ljubezni, toda oboje obroblja zavest, da ivljenja ni mogoe obrniti in ponoviti. Tudi Marua Krese se v zbirkah Danes (1989) in Postaje (1992) posvea realnim izkunjam poleg potovanj, spodletelih zakonov in ivljenja v tujini so najpomembneji otroci le da njen pogled doloa dejstvo, da za otroke skrbi sama. Sodobni nomadizem, zaasnost in poloaj tujke njen lirski subjekt silijo v preverjanje drubenih vlog enske, skeptino sprejemanje emancipacije in spraeva-nje o upravienosti osebnih odloitev. Zaradi radikalne nekonvencionalnosti je zvestoba sebi in 62Druina v slovenskem jeziku, literaturi in kulturiivljenje za druge velikanski napor: Moj dom je moja mami, / je Ana davno dejala. [] rpamo iz mene. (Na dom) Ob naraajoi utrujenosti, po letih neprespanih noi, se poraja obsodba mokih, ki jih ni, ker jih je strah odgovornosti. Pesnica se ironino distancira od stereotipnih predsta-vitev enske v sodobnem patriarhatu. Njena izkunja ni niti dareljiva boginja niti histerina poast, ampak grozljive boleine, otroke postelje in [] kuhinjske police, ki so ji ostale po letih darovanja tople svetlobe (Zakaj ne vzame e kia moje due). enska mo je v zmonosti rojevanja, dojenja in rtvovanja, ni pa neizrpen vrelec energije, mladosti in lepote. Dogaja se ji, da na ponesreen dan ne zmore skuhati kosila, v njej se koti norost, ne zna uravnoteiti besa in miru ali ublaiti obutja strahu in boleine. Na trenutke se zdi, da ni druge katarze kot odhod s sveta. Da ne bi konala kot Sylvia Plath, Medeja ali neznana utopljenka, si v redkih hipih samote zamilja potovanja v daljne kraje. Fiktivna zaasna osvoboditev je samoprevara, ki pomaga zdrati: Dala sem otroka spat, / pospra-vila kuhinjo, / spila kavo. / Zdaj grem na postajo. [] gledam vseh tiso ljudi. / Nori so, potujejo. / Otroke budim za v olo. / Svee nogavice, sendvi in poljub. (Dala sem otroka spat) Pesmi Marue Krese so zadrano elegine, ko govorijo o boleini in izrpanosti, sarkastine, ko presojajo izrablje-ne iluzije, najbolj pretresljivo pa je spoznanje, da je prizadevanje za lepoto, toplino, potenost in emocionalno pristnost zaman: Ljubi otroci / ne vem, e zmorem e enkrat skozi led. [] boste uspeli tam, kjer je meni spodneslo. / Ali je to e vse vnaprej pogubljeno (Ljubi otroci) Prebolevanje praznine Doivetje oetovstva je zaznamovalo posamezne pesmi Alea Debeljaka, Uroa Zupana in Jurija Hudolina. V Debeljakovi zbirki Mesto in otrok (1996) je rojstvo otroka kontrapunkt barbar-skemu ruenju in unievanju Sarajeva, os upanja, da bo preivelo tisto, kar je osebno najdragoce-neje, eprav je skrito in nezanimivo za mnoine medije, ki sluijo gospodarjem. Intelektualno briljantni, etino obutljivi, labirintino nedoloeni soneti v razdelku Mlada muza ne prinaajo pomirjujoe gotovosti, temve nihanje med zanosom ob udeu in pripravljenostjo na sluenje. Za subjekt, ki je e ravnokar preil gladke stene ledenikov, vezal v eno oceane in celine, je dru-ina prostovoljna zamejitev: zdaj okno sobe mi dri poslednjo mejo (Zvoni k polnonici). Izjemni vojni dogodki in sprememba v zasebnem ivljenju sproijo preureditev prioritet, pomembne posta-nejo jezikovne in rodovne vezi: dotik dveh jezikov, viadukt od matere do here, kroenje rodbin, iva vez sorodstva. Majceno telo je posveeno z asociacijami na prijetne vonje, okuse, zvoke, oblike in naravne prvine. Pesnik se naslanja na mit, da bo otroku dana jasnina, ki odraslemu ni ve dostopna, in obljublja, da bo nebogljeno bitje zavaroval s svojo navidezno trdnostjo: Skala sem iz stare zaveze, ko v naroju te drim. (Novorojena oda) Kot oporoko izreka utopino eljo: svet bo zate na steaj odprta dlan. Brez prepiha (Zvoni k polnonici). Z rojstvom otroka se je svetovljanska in mistina poezija Uroa Zupana v zbirkah Jesensko listje (2006) in Copati za hojo po Kitajski (2008) prizemljila in lokalizirala, preplavili so jo nenost, poasnost, mir, tiina in krhka lepota intime. Subjektov kozmos e naprej naseljujejo amerike pokrajine, glasbeniki, pesniki in slikarji, ki ustvarjajo atmosfero odprtosti, toda veji pomen dobiva-jo telesno odzivanje, dotiki, vonji in domai predmeti. Pesnik na sve nain predstavlja zavzeto oetovstvo, ki presega tradicionalno odsotnost in delitev del v druini, uiva v enskih opravilih in na vse, kar je povezano z malkom, projicira estetske in duhovne dimenzije: Kakci so abstraktne 63Druina v slovenskem jeziku, literaturi in kulturifreske. Velike obleke se / suijo in diijo. Male obleke drijo velike obleke / za roke. (Posluam Franka Sinatro in likam plenice) Prepletanje zaznav, razpoloenj in estetskih meditacij, nasienost konkretnega s celovitostjo ter individualizacija prepreujejo zdrs v osladni ki. Doivetje rojstva poglo-bi tudi dialog z velikimi pesniki, ki so razumljeni kot osamljeni obupanci: Nikoli nisi vohal koe novo-rojenega otroka, / le v sanjah si slutil, da je najve Boga v mladih enskah, / in ena ti je mogoe pomagala, da si se pokonal. (Jesensko listje II) Nasprotje na novo odkriti vrednosti neznatnega je humorno znianje lano prevelianih pojavov kulture in literature, s katerimi je zamaskirana praznina. Sprevreni globalistini um vse osebno in zasebno komercializira in trivializira, zato ga subjekt razgra-juje s tem, da poudarja neizrpno polnost posameznega (trenutka), sanje, imaginacijo, otroko igro in kozmino dinamiko v omejenem prostoru. eprav blagost ne teje, jo uprizarja v zenovskih podobah intimnega sveta. To sicer ne ukine bremena metafizike, a enkratnemu ivljenju vraa laht-nost: Ko bo zaprl oi in vdihnil ves prispeli / prostor, ga bo zasulo gosto in teko zlato. / Nanj bo poloil svoj najtiji kamen. (Doma)e bolj radikalen odmik od predhodne poetike je zaznaven v zadnji zbirki Jurija Hudolina Ljubezni (2009), kjer je od gnusa nad popaenimi lovekimi tipi in dejanji ostal le grenek spomin, ki bi ga bilo najbolje izrezati, e ne bi bil nujni antipod epifaninemu doivetju sree. Hotel ideal je podoba intimnega raja, katerega sredie je macesnova postelja zaljubljenih mladih starev z majhnim otrokom pleninega spola. eprav si je subjekt ta privilegij izboril in ga je pripravljen braniti pred napadi negativitete, ne pomeni stabilnosti, ampak dinamiko odprtih razmerij. Dinamika je prisotna v notranji napetosti besedil in dramatini kompoziciji zbirke: vraanje v pretekle zablo-de, zato da v trenutni srei ne bi bile spregledane prihodnje gronje. Notranjo napetost ustvarja drubena kritinost, ki je prepoznana kot temni del subjekta, loveka brez modrosti ljubezni. Modrost ni vdanost, sprejemanje, predvidevanje, ampak razlikovanje in odloitev za nenost, iz katere izhaja pogum za sooenje s sabo, priznanje lastnih pohab in katarza. Pesnik se zaveda, da je iskreno pisanje o sreni druini sumljivo poetje, ker ivimo v bolni kulturi nasilja, prevar, povr-nosti, stremutva, neumnosti, strahov ter drugih anomalij in je zato prizadevanje za ljubezen na robu neverodostojnosti: prazno pletenienje rk (Nena ena). Ob tem ni nepomembno, da tudi literatura, po kateri nas bodo sodili potomci, ne ponuja pozitivnih modelov, temve amforo zbrane tradicije pesnikega narcizma (Mislec). Sklepeprav kratek sprehod ni zajel vseh pesnikih variacij na temo druine, se iz gradiva kaejo obrisi emocionalnega portreta slovenske drube. Srea v nuklearni druini je v realnosti e dolgo nedosegljiv ideal: njegove zadnje odseve so ujeli pesniki po koncu druge svetovne vojne kot nepo-zabno skrb in ljubezen starev. Razkrojil se je zaradi modernizacije, alienacije in agresije ter se v osebnih izgubah in deziluzijah vraal kot privid primarne povezanosti, ki so jo doiveli otroci. Zakon se zgodaj kae kot zaduljiva, izpraznjena ali sprevrena oblika sobivanja, v kateri se zrcali duh celotne drube. Najbolj trajna je ljubezen do otrok in idealizirano otrotvo, kolikor ni zaznamovano s travmo odsotnega oeta. Oetovstvo je za dedie tradicije abstraktna kategorija, elja po varni prihodnosti otroka. Desetletja pozneje postane zanos ob rojstvu, v katerem je obljuba odgovornega sodelovanja pri ustveni in asovni ekonomiji druine. Pesnice predstavljajo materinstvo bolj 64Druina v slovenskem jeziku, literaturi in kulturikompleksno, ker se enske otrokom posveajo iz dneva v dan, vse do izrpanosti in pozabe oseb-ne svobode, pri emer se izgublja tudi uglaenost med partnerjema. Pogled na druino je lahko izreen z distance izgube (smrti, odhoda) in ele v zadnjem asu s stalia srene najdbe ali hvale-nosti za redek dar v svetu lanih vrednot.ViriBRVAR, Andrej, 1969: Slikanica. Maribor: Obzorja.BRVAR, Andrej, 1990: Pesnitve in pesmi. Maribor: Obzorja. DEBELJAK, Ale, 1996: Mesto in otrok. Ljubljana: Mladinska knjiga. FRITZ, Ervin, 2005: Ogrlica iz rad. Izbrane pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga.HUDOLIN, Jurij, 2009: Ljubezni. Ljubljana: Nova revija.KAI, Mila, 1951: Neodposlana pisma. Ljubljana: Slovenski knjini zavod.KOVI, Kajetan, ZLOBEC, Ciril, MENART, Janez, PAVEK, Tone, 1953: Pesmi tirih. Ljubljana: Slovenski knjini zavod.KRESE, Marua, 1989: Danes. Celovec: Drava.KRESE, Marua, 1992: Postaje. Celovec: Drava. MAKAROVI, Svetlana, 1998: Bo rl, bo rt. Izbrane pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga. PAVEK, Tone, 1958: Sanje ivijo dalje. Ljubljana: Dravna zaloba Slovenije.PAVEK, Tone, 1983: Dediina. Ljubljana: Dravna zaloba Slovenije.VEGRI, Saa, 1967: Zajtrkujem v urejenem naroju. Koper: Lipa.ZAJC, Dane, 2008: V belo. Zbrane pesmi. Ljubljana: tudentska zaloba.ZLOBEC, Ciril, 1957: Pobeglo otrotvo. Koper: Lipa.ZUPAN, Uro, 2006: Jesensko listje. Ljubljana: Literarno-umetniko drutvo Literatura. ZUPAN, Uro, 2008: Copati za hojo po Kitajski. Ljubljana: Literarno-umetniko drutvo Literatura.