Družina v pogledu sodobnih slovenskih pesnikov

  • Published on
    09-Feb-2017

  • View
    219

  • Download
    3

Embed Size (px)

Transcript

  • 57

    Druina v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi

    Irena Novak PopovFilozofska fakulteta, LjubljanaUDK 821.163.61.09"1950/20":316.356.2

    Druina v pogledu sodobnih slovenskih pesnikov

    Razprava analizira prispevke izbranih pesnikov druge polovice 20. stoletja, ki so se posvetili predstavljanju druine. Pomenljiva je e sama navzonost te teme, saj v nekaterih obdobjih druina skoraj izgine na raun bolj univerzalnih in duhovnih tem, spreminja pa se tudi vrednotenje tradicionalnih vzorcev skupnega ivljenja. Individualni vidiki niso odvisni le od estetskih teenj v doloenem asu, ampak so tesno povezani z drubenimi vlogami spolov in osebnimi izkunjami avtorjev.

    The paper analyses selected poets from the second half of the 20th century who mention the family. The very presen-ce of this theme is meaningful, as in some periods the family almost vanishes, to be replaced by more universal and spiri-tual themes, while the values ascribed to traditional patterns of shared life change. Individual views are dependent not only on aesthetic tendencies at a particular time, but are also closely connected with social gender roles and the individual author's personal experiences.

    UvodZaradi koliine avtorjev in besedil je motivno-tematsko raziskovanje iz naslova podobno iskanju

    igle v kopici sena, vendar e priblino poznavanje pesnikega modernizma usmerja pozornost na dve fazi, kjer lahko priakujemo najblije in najbolj zavezujoe medloveke odnose. Zaenja se v 50. letih 20. stoletja pri mladih avtorjih, ki sodijo v tok intimizma, sledi relativna obrobnost, odsot-nost ali negacija v 60. in 70. letih, ko se uveljavita zreli modernizem in neoavantgarda, nato se zanimanje znova obudi v postmodernih 90. letih 20. in prvem desetletju 21. stoletja, ki ga neka-teri literarni zgodovinarji oznaujejo novi intimizem. V tematizaciji druine lahko razberemo voljo do ivljenja ter odziv na grobo ali mehko drubeno nadzorovanje, usmerjanje in manipuliranje posa-meznikovega bivanja.

    Zapuanje tradicijePesniki intimizma se pogosto zazirajo v izgubljeno otrotvo, ki sta ga zaznamovala nasilje in

    revina. Ciril Zlobec, Tone Pavek, Kajetan Kovi in Mila Kai so oblikovali nekaj poslanic star-em in otrokom, iz katerih seva elja po varni bliini, nenosti in dobroti, pa tudi svojevrstna nemo in dvom, ali se jim bo posreilo vzpostaviti in ohraniti pristne emocionalne odnose. V skupinski zbirki Pesmi tirih (1953) so Ciril Zlobec in Tone Pavek v nagovorih Oetu in Kajetan Kovi v nagovoru Materi oblikovali sporoilo o odgovorni izbiri poklica in poslanstvu pesnika. Ko izpove-dujejo ustveno navezanost in spotovanje do starev, uveljavljajo tudi pravico do samosvoje ivljenjske poti, eprav se ta ne sklada s predstavami starev, ker ne ponuja gotovosti ali je obre-menjena s predsodki o moralnem propadu. Osamosvajanje je bolee, polno strahov, zato nago-vori ob neizogibni loitvi poudarjajo trajnost ustvenih vezi in ogovorjenega roditelja tolaijo

  • 58

    Druina v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi

    z zagotovili zrelosti in poguma. Ob naglem odraanju sreamo tudi pesmi o zgodnjem starev-stvu. Kovi v pesmih herki izraa neno pozornost: v pomirjujoi Uspavanki za herko govori o otroku e nerazumljivih dolnostih in prisilah odraslega, v pesmi Spominice pa izreka zavest o tem, da bo herka zanj neko izgubljena. Bistvo ljubezni ni otroka imeti, temve mu darovati lepo-to, zato da bo neko sam razirjal sreo in jo daroval drugim. Nasprotje idealizacije je pesem Smrt otroka, ki na vasi ne povzroi velikega pretresa in ljudi ne povee v soutje, saj se po pogrebu razidejo kot tujci. Prizor, ki ga z razdalje opazuje lirski subjekt, morda nakazuje njegovo lastno situacijo presekanega otrotva in izkoreninjenosti. Najbolj presunljiv je v tem obdobju enski glas: zbirka Neodposlana pisma (1951) Mile Kai med ljubezenskimi izpovedmi vsebuje nagovor Otroku, ki razdira sreno materinstvo: Le Bog ve za moj strani skriti greh, / kako sem se brani-la te roditi. Rojstvo za ensko pomeni konec vloge ljubimke, izgubo ljubega in ele paradoks izrazi, da bo ljubljeni oe trajno navzo v otroku: Do smrti v tebi njega bom ljubila.

    Ob motivih erotinega priblievanja, sanjavosti, priakovanj in razoaranj deluje najbolj zrelo lirski subjekt Cirila Zlobca. Zaveda se, da se je s poroko odrekel bohemskemu ivljenju tudenta in prijateljsko zvestobo zamenjal za ivljenje z mlado soprogo (Prijatelju). Njun zakon ni le harmo-nino sobivanje, saj se vanj vrivajo nesporazumi, lai, alitve in oitki (Trenutek). Svoje ene ne more ves as trubadursko opevati, ker mora skupaj z njo reevati vsakdanje probleme. Ko se ob hudi otrokovi bolezni nakopiijo, privrejo iz globine negativna ustva, hkrati pa ju zavezujejo ter povezujejo enaki strahovi in upanje za otrokovo ivljenje. Cikel Ob sinkovi bolezni se iztee v spo-znanje: zdaj veva: sree, ki nas mami in slepi, / zave se lovek le, ko jo izgublja.

    Pavkov in Zlobev spor z oetom iz Pesmi tirih je nazorske narave, tj. vehementno mla-dostno zavraanje preivelih vzorcev in moralnih nael, ki jih narekuje ivljenje na podeelju, kmetovanje in povezanost z naravo. V njunih samostojnih zbirkah pa se zgodi prelom, ki zamaje enoumno zanikanje. Za Pavka je prelom dokonna preselitev v mesto, s imer se domaa pokra-jina s trdoivimi kmeti in staroitnostmi spremeni v izgubljeni raj. V pesmih Materi in Predpasnik iz zbirke Sanje ivijo dalje (1958) prikae nepremostljivo oddaljenost od minulega sveta in ob tem melanholino spoznava, da izginja tudi tisto malo lepega v nas. Zlobev prelom z domom in otrotvom sta oetova in materina smrt na kraki domaiji v njima posveeni zbirki Pobeglo otro-tvo (1957). Ob oetovi smrti se zave, da je za vselej izgubil zaito prednika, ki je hodil pred njim, ob materini spozna, da se je konalo brezskrbno veselje. Kot odtrgan list si subjekt idealno otrotvo konstruira v pesmi: ta oaza sree, lepote in odprtih monosti deluje kot kontrast dejan-skim otrokovim doivetjem v faistinih asih in nezadoenosti v asu odraslosti. Iz predstavitev oetov, mater, otrotva in otroka je videti, da pomeni druina skupek tradicionalnih vrednot, ki v svetu neizpolnjenih priakovanj, vsakdanjih dolnosti, rutine, razdalj in razloveenja vse bolj zami-rajo. Posameznikovo bivanje je gibanje od znane preteklosti, pozitivnega izvora, v nedoloeno prihodnost, kjer manjkajo nena roka in razumevajoe, spodbudne besede, tako da je tudi rast otrok pot v negotovost.

    Da so otroci nadaljevanje in prihodnost starev, se izkae ob pretresljivem doivetju smrti. Po letih pesnikega molka je boleino ob otrokovi in materini smrti ubesedil Tone Pavek v zbirki Dediina (1983), ki predstavlja pogrez v najglobljo resignacijo in hkrati dvig v najvijo sublimacijo. Ker je tudi sin pisal pesmi, se lirski subjekt zateka k presenosti poezije in ustvarjanja. Na tej

  • 59

    Druina v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi

    simbolni ravni se sreuje in pogovarja z mrtvim, pritrjuje ideji trajanja/navzonosti in kljubuje niu. Obrat od konvencionalnega pojma nadaljevanja in zaporedja je, da oe sledi sinovim stopinjam. To lahko pomeni vdano sprejemanje lastne smrtnosti ali pesniko priznanje: Po tebi merim stva-rem pomen / in tvojo pesem skuam peti za tabo. (ivljenje v dvoje) Kljub temu se zdi preivele-mu oetu ivljenje jalovo in s sizifovskim naporom se bori za dvig iz brezna obupa. Sinov samomor je totalen pretres osebne integritete, Rana. Rez. Razdejanje., toda alovanje druinske lane globlje povee: V eno mrli nas vee (Gostja), Dom nam postal je drag. / Smrt nam ga je odkri-la. (Udomljeni dom) Ob materini smrti se v zavesti subjekta odvije zgodba njenega revnega, trpeega ivljenja, ob sinovi se prebuja spomin na rodno dolenjsko pokrajino, kakor da je ustve-ni in miselni spopad z neznosno boleino moen samo z vkljuitvijo osebnega izvora. Zadnje dejanje duhovnega dviga je pozdrav novorojenemu vnuku, s katerim se celi pretrgani tok rodu, neumiljeni trak, ki vodi v prihodnost. (Novorojenemu)

    Kriza in razkroj intimeV zaetku naslednje razvojne faze, ki jo opredeljuje eksistencializem, metafizini nihilizem in

    alienacija, ima predstavljanje druine vlogo negacije ne le tradicionalnega naina bivanja, ampak unienja ivljenja sploh. Otrotvo Vena Tauferja je travmatino zaznamovala smrt oeta, ki so ga ubili domobranci, Danetu Zajcu je okupatorska vojska pogala dom, ubila oeta, kot upornika sta padla dva brata, zato je temno, grozee zlo konstitutivni element njegove negativne teologije in izgubljene vere v loveka. Samo v prvi zbirki Pogana trava (1958) se v golem opisu pojavljajo mrtvi oe, razpadajoa domaa kmeka hia z zasutim vodnjakom in podivjano trto (Mrtvi oe) ter mama in brat, ki je umrl premlad, da bi okusil slast ljubezni. Bratova smrt, prikazana skozi materino iskanje trupla, je jalova in je ni mogoe upraviiti z nobeno ideologijo, niti odreiti z religijo (Jalova setev). V poznejih zbirkah postane zlo univerzalna, abstraktna, alegorino ubesedena kategorija, motivi, ki bi kakor koli asociirali druino, pa izjemno redki in vkljueni v groteskne fantastine pri-zore. lovekova usoda je izvrenost in ontoloka samota, ki sta podlaga absurda in razpada antro-pocentrine podobe sveta. Destrukcija vrednot zaznamuje tudi reificirane podobe in fragmentaci-jo Tauferjeve poezije, ki se prav tako kot Zajeva bolj posvea stanju duha in raziskavi jezika kakor zasebnosti. Kolikor je ta sploh prisotna, je tara ironinega posmeha malomeanskim omejitvam in izpraznjenim idilinim predstavam.

    Pa pa se z drubeno mikrocelico ukvarja pripadnica iste generacije Saa Vegri. Osvetljuje vidike, ki uhajajo mokemu pogledu, ker so preve malenkostni, pritlehni in ne dopuajo niti idealnega niti absurdno resignativnega modela bivanja. V zbirki Zajtrkujem v urejenem naroju (1967) pesnica na inovativen nain prikae sodobno materinstvo in trajno razmerje med spoloma. Modernistino pisavo gradijo polivalentni fragmenti, med katerimi zevajo praznine, vendar je v ciklu Uspavanke strahu razvidno preoblikovanje identitete zaradi enske predanosti otrokom. Med tem ko se odvijajo razposajene, radovedne otroke igre malkov, je mamino ivljenje raztreeno, brez lastnega prostora, ukleeno in privezano, potopljeno med stvari in navade. Vsak dan je presku-nja potrpeljivosti in vzdrljivosti, premagovanje nevidnih stisk in strahov. enska noe biti le orodje vzgoje in obvladovanja, ne bei v svoj svet, ampak miselno in domiljijsko ivo sprejema izzive. Kljub temu se ji dogaja, da hromi njena obutljivost za skrivnost in pozablja svoje elje.

  • 60

    Druina v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi

    Ob vsej zavzetosti ve, da otrok ne more dohiteti niti zadrati oddaljevanja: z dlanmi / poskuam oiviti / mehke dotike / na njunih toplih telesih. / Brezglavo se muim / z nasreno razdaljo, / ki koti iz sebe svoj nesmiselni zarod. (IV) Otrok namre ni replika roditelja, ampak bitje s pravico do samostojne uresniitve: Hoem se spomniti, / kaj sem rodila / v njune oi / in kaj sta sama / zavezala vanje (V) Ni bolj idilina ni podoba zakonskega para v ciklu Druina. Skupno ivljenje deluje kot brezhibna naprava, kolikor je spodobno urejeno zadovoljevanje osnovnih potreb. lovek se ni pripravljen odrei povprene zadovoljnosti, eprav se vasih zave, da obstajajo dru-gane monosti, da je za vsem, kar pone, e nekaj udnega, da se za sleenim telesom skriva neznano bitje, da intimnega sveta ni mogoe raziriti s prijatelji in da je svoboda privid samozado-stnosti. ivljenje je osvetljeno skozi zadrevanje odpora, sprijaznjenje s tem, esar nisi hotel, pri-stajanje na temeljit pokol sanjaev [], ki ga ne obrani e tako ostra konica iz podzavesti. (III) Na robu uteenosti tako ostaja nek neimenovan primanjkljaj, ki ga nakazuje neodvisnost od pogle-dov drugih ali pravica do zanikanja tega, kar se zdi samoumevno, a v resnici pria o neustvarjalnem bivanju.

    Nekaj let pozneje se Svetlana Makarovi zavestno odpove druini in materinstvu. V posnetkih srhljivih ljudskih balad iz zbirk Pelin ena (1974) in Sosed Gora (1980) izpostavi izgnanost iz sre-ne druinske skupnosti, nezaeleno rojstvo in polaevalsko materinstvo. Svobodna enska doi-vlja prevare in izdaje, toda e veja muka je biti zaprta v temni kletki zakona, kjer se ljubezen lomi v ostrino in otopeva v brezvoljnost. Skepso izraa groteskna podoba vzajemne brezbrinosti: Dve dihanji reeta gosto temo, / dve mii strmita v jutranjo meglo. (Poroka) Z neestetskimi podobami in nizkimi izrazi prikae tudi odnos drube do nezakonskih otrok: Glejte ga, glejte, pankrta, / v ta beli svet vrenega. (Mati) Iz slovenskega kulturnega spomina je pesnica izbrskala prikrivane ljud-ske pesmi o detomoru. Ko razgrinja tabuizirano temo, odstira tudi spremljajoi obutek enske krivde in pobitosti, vendar kljub temu vztraja, da je neodgovorno imeti otroka kot lastnino za svoje veselje (Zibelka) in si nakopati krivdo za rojstvo bitja, ki bo ivelo v prekletstvu trpljenja, strahu in smrti (Kolovrat, Nerojen). Svet, ki ga predstavlja Makarovieva, je poln zla, sovratva, preganjanja in pobijanja nebogljenih in druganih. V inverziji lahkotne otroke pesmi so obsojene poastne posledice izrabljanja ustev zaupljivega otroka: Jaz sem mala roa, / roa mamina, / mama re semenje / mojega srca. (Roa)

    Podobe neolepane resninostiV asu neoavantgardnega eksperimentiranja z jezikom, besedili, besedami in znaki so subjek-

    tivni motivi predmet igre, zato se nobeden od pesnikov iz skupine OHO in Katalog ne ukvarja z druino, eprav bi nali kak socialnokritini motivni drobec, ki bolj kot o zasebnosti pria o margi-nalnosti pesnika. Delna izjema je sopotnik Andrej Brvar, ki v zbirki Slikanica (1969) po naelu vse je pesem posnema ali citira praktinosporazumevalna besedila, montira drobce iz druinskih zgodb in lastnega ivljenja, obkroenega z mnoico sorodnikov, sosedov, znancev, prijateljev in deklet. To pone na veristien nain, tako da v prizore vsakdanjega ivljenja malega loveka prite-gne grobost in pogovorni jezik, kar deluje neposredno in uporniko. V razdelku Zgodbe se poja-vljajo zgodbe ensk, ki so se jim deklike sanje o veliki, vseivljenjski ljubezni in razkonem ivlje-nju razbile v rojevanju otrok in dolgoasnem zakonu, kjer nesoglasja vodijo v prevare in nasilje:

  • 61

    Druina v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi

    Gospod Ignac pa je imel tudi druge / enske in na boini veer 1936 jo je s stolom / udaril po glavi da ji je poila leva arkada / in od takrat sta eno leto ivela loeno od postelje / in mize potem pa sta se loila tudi na obinskem / sodiu v Mariboru. ele v zbirki Pesnitve in pesmi (1990) pesnik razkriva podrobnosti svoje druine: v dnevnikih zapiskih posameznih dni iz let 19801983 opisuje ukvarjanje s herko Katko, ki jo vozi s olnom, ji ob reki koplje bazenek, jo vodi na dolge sprehode, med tem ko je ena v porodninici ali se posvea dojenku. Navduen je nad majhnim sinom: In ga dvignem v zrak, mladika slinastega, in ga stiskam k licu, toplega, voljnega, diee-ga. Toda ivljenje ga pritiska z naglico, stresnimi doivetji v slubi, pomanjkanjem denarja, prvimi znaki staranja in razglasij med zakoncema. Subjektov vitalizem je tako moan, da sproti sproa napetosti in zatikanja, a kljub temu se odnos krha...