Novi stari mediji in mediji za prihodnost

  • View
    221

  • Download
    6

Embed Size (px)

DESCRIPTION

Kustosinja in kritiarka medijske umetnosti Ida Hirenfelder pie o projektu Antoina Schmitta Time Slip in o njegovih osrednjih delih. Time Slip je LED zaslon, na katerem se izpisujejo novice in ki deluje v resninem asu: raunalniki program prepisuje uradne spletne novice, ki jih objavljajo tiskovne agencije, in pri tem preteklik spreminja v prihodnjik. S tem ustvarja dvoumen odnos med sedanjostjo, preteklostjo in monim ter prikazuje neprekinjen tok novih novic. Delo je odnos med vzrokom, posledico, nakljunostjo in svobodno voljo: branje novic o e uresnienih dejstvih obinstvu onemogoa, da bi bilo glede tega aktivno; nasprotno pa branje novic o prihodnosti poveuje tesnobo in razkriva, kako se mnoini mediji lotevajo produkcije poslunih dravljanov, namesto da bi jih informirali. Schmitt, francoski ustvarjalec instalacij in digitalne umetnosti, je predvsem inenir in programer, ki je svojo kariero na podroju informacijskih tehnologij zael v osemdesetih letih.

Transcript

  • 3Ida Hirenfelder

    NOVI STARI MEDIJI IN MEDIJI ZA PRIHODNOSTV kontekstu likovne umetnosti bi lahko s formalnega vidika rekli o delu Time

    Slip (asovni zdrs, 2008), da privzema podoben material kot konceptualna

    umetnica Jenny Holzer, ki ravno tako v tevilnih delih uporablja LED-zaslone,

    na katerih se izpisuje besedilo. A med njenimi projekcijami in delom Antoina

    Schmitta obstaja temeljna razlika v nainu proizvajanja pomenov. Oba

    umetnika rpata zagon za delo iz opazovanja drubene in politine situacije

    in kritike mnoinih medijev; oba proizvajata na videz protislovne izjave,

    s katerimi predlagata alternativen pogled na svet. Kljub temu izhajata iz

    dveh zelo razlinih pogledov na umetnost. e si prisvojimo nekoliko humorno

    razlikovanje Leva Manovicha, ki vidi bistveno razliko med tako imenovano

    Duchampovo deelo, ki je zasidrana v ready-madu, in Turingovo deelo, ki

    jo podpira aktivni algoritemski sistem, bi lahko razumeli, da se ukvarjamo

    z zelo razlinima kulturnima vmesnikoma. e vedno s kankom humorja se

    spomnimo umetnikove minimalistine podobe enega bita na rnem ozadju,

    ki ga je naslovil Memorial za prvi bit (2001), kot posvetilo za zaetek miljenja

    v Turingovi deeli. Antoine Schmitt pogosto poudarja, da obstaja radikalna

    razlika med algoritemsko/raunalniko/programsko umetnostjo, ki privzema

    specifien formalni jezik, ki proizvaja popolnoma novo kulturo gledanja in

  • 4razumevanja sveta, v katerem ivimo. Umetnik programer ne ustvarja, temve

    predvideva potencialno obliko umetnikega dela, ki je aktivno, polavtomatino

    in podvreno motnjam in napakam.

    Vendar pa moramo razumeti, da nova vladavina tehnologije ni popolnoma

    brez protislovij. S pojavom stalno novih medijev se ukvarjajo v kritini

    teoriji v zvezi z razumevanjem zgodovine kot nadaljevanja namesto nenehne

    diskontinuitete kulture, ki nas omejuje tako, da vidimo zgolj do tja, kjer se je

    pojavila zadnja nova stvar. S problemom te kritike se uspeno ukvarja delo

    Time Slip, ker je njegova temeljna funkcija zasnova dvoumnega odnosa med

    zdaj, preteklostjo in potencialom. Besedilo v delu Time Slip prikazuje stalen

    pretok novih novic. Raunalniki program izpisuje uradne spletne novice,

    ki jih objavljajo tiskovne agencije, le da jih prevaja iz slovninega preteklika v

    prihodnjik in nas s tem absurdno vraa v stalno ponavljanje sedanjika. Toda ko

    Antoine Schmitt govori o novem, se ne ozira toliko na zgodovino in vlogo

    spomina kot na fenomenoloki radikalizem raunalnikov, ki nam omogoajo

    matematino in algoritemsko miljenje, ki ne bi bilo mogoe brez novih

    medijev, torej brez raunalnika. Upoteva jezik simetrije, transformacije,

    matematinih funkcij, neskonnih vzorcev, permutacij, interpolacij in

    ekstrapolacij, mrenega rauna in nakljunih tevil1, ki je do neke mere

    proizvod kulture, vendar ga lahko razumemo tudi kot polavtomatien sistem,

    ki nam omogoa gledanje kulture kot sintetinega procesa. Ni pomembno

    le, kaj mehanizem dela, temve tudi, kako dela. V tem smislu je raunalniko

    generirana umetnost nagnjena k demistifikaciji operacij programske opreme,

    1 Stephen Wilson, Information Arts Intersections of Art, Science and Technology, MIT Press, Cambridge, Massachusetts, 2002, str. 313.

  • 5kar pogosto pripelje umetnike do aktivne podpore odprtokodnih idej.

    Algoritme najprej avtorizirajo, potem pa jih napravijo dostopne za uporabo

    in manipulacijo.

    Nivo, do katerega umetniki razumejo in nadzirajo tehnologije, je stalno prisotna

    tema pri obravnavi tehnoloke in znanstvene umetnosti. [] Bolj ko umetnik ali

    umetnica to razume, ve moi ima pri raziskovanju in prilagajanju tehnologije

    za umetnost in bolj prispeva h kulturnemu diskurzu o teh tehnologijah.2 Dokaj

    pomembno je, da Schmitt nima umetnikega ozadja, temve je predvsem

    inenir in programer, ki se je odloil, da bo svoje ideje izrazil v obliki umetnosti

    na zelo specifini toki v asu, ko je svetovni splet postal javen. Idejo o

    loginih sekvencah, ki so vgrajene v stroje, je prepoznal kot intelektualno

    navduujoo ne zgolj s tehninega vidika, temve tudi s kulturnega in morda

    celo poetinega; raunalnik je zael uporabljati za proizvajanje zvono-vizualnih

    zaslonov. Od sredine devetdesetih ivi, kot sam pravi, paralelni ivljenji; po

    eni strani kot zelo specializiran samostojni programer in po drugi strani

    kot umetnik. Vasih se ti ivljenji prekriata, kot na primer pri oblikovanju

    obnaanja obutljivih objektov pri podjetju Violet, kjer je zasnoval tako

    imenovano igrao Nabaztag. Kasneje jo je uporabil v kompleksnem delu

    Nabaz'mob, opera za 100 malih zajcev (2006), ki jo je komponiral v sodelovanju

    z Jean-Jacquesom Birgjem. Zajce sta nastavila tako, da so proizvajali zvok

    z minimalnim asovnim zamikom in ponavljanjem, tako da je spominjal na

    nekatere eksperimente Cagea, Nancarrowa in Ligetija. Glasbeni in koreografski

    zapis sta sestavila v treh dejanjih in ga predvajala po brezinem omreju.

    2 Prav tam, str. 317.

  • 6

  • 7

  • 8Pri delu Time Slip pride do izraza e ena prevladujoa lastnost v delih Antoina

    Schmitta odnos med vzrokom, posledico, nakljujem in svobodno voljo. Delo

    je vizualna manifestacija dinaminih postopkov obdelave podatkov, vgrajenih

    v dananjo kulturo. Raziskuje, kako je naa druba zakodirana, da bi prepreila

    spremembe in uspeno omamila dravljane z neizbenostjo katastrofinih

    dogodkov, o katerih poroajo mnoini mediji. Poroila obveajo publiko o

    minulih dogodkih, ki sami po sebi spodbujajo pasivnost prejemnika, ker se tu

    ne da narediti ni ve, ker je vsakrno upanje zaman. Z manipulacijo oziroma

    hekanjem novic, ki obveajo publiko o tem, kar se bo zgodilo v prihodnosti,

    umetnik naelektri udobno otopelo publiko, da bi postala odgovorni udeleenec

    pri svetovnih dogodkih. Time Slip prelomi determinizem informacij, ki se kopiijo

    po koliini, in ne kvaliteti, da bi omogoil vpogled v nevidne procese, od koder

    prihajajo. Delo proizvaja nelagodje, kar prejemniku ponuja monost, da bi

    spremenil prihodnost, vendar frustracije s tem ne preraste. Ravno nasprotno,

    e bolj poudari zavest o nezmonosti, da bi kakorkoli ukrepali, in povzroi, da se

    neudobje spremeni v pravo tesnobo. Opazovalcu dejansko predstavi pomanjkanje

    vsakrne izbire, ker bo sistem e naprej proizvajal novice ne glede na namere

    politinih subjektov. Umetnik dvoumno uporablja formalno logiko programa, da

    bi razkril determinizem in pomanjkanje svobodne volje v drubi. V tem smislu

    lahko vidimo avtomatizem samega raunalnikega programa kot metaforo

    za samovoljni diktat mnoinih medijev, ki so v slubi proizvajanja podrejenih

    in pasivnih dravljanov. Mnoini mediji so kot algoritmi, njihova funkcija je

    vzdrevanje operativnosti sistema, ne da bi nas o emerkoli dejansko obveali.

    Politina agenda je v delih Antoina Schmitta sicer pogosto precej skrita.

    Morda je najbolj neposredno politino delo njegov izmiljeni lik z imenom

  • 9puppetpresident (2004), ki ga je zasnoval na podlagi ready-made chatterbot

    brskalnika po imenu A.L.I.C.E. Poganjajo ga standardne zakonitosti spletnih

    klepetalnic, ki jih je napisal dr. Wallace in jih distribuirajo na spletni strani

    pandorabots, ki jih je umetnik prilagodil posebej za to delo. Interaktivni

    pogovor s puppetpresidentom je zavajajoe oseben in iv. eprav se popolnoma

    dobro zavedamo, da se sporazumevamo s strojem, se ne morem nauditi

    njegovi genialni naravi, ki tako natanno spominja na nae lastne misli.

    Spominja na prejnje delo, vendar v nasprotnem smislu. e smo pri Time Slip-u

    prepoznali metaforo za avtomatizirano drubo, potem pri puppetpresidentu

    govorimo o metafori za organsko digitalno ivljenje. Pri obeh delih se sreamo

    z vpraanjem o nai percepciji tega, kaj je resnino. Najbolj intrigantna lastnost

    virtualnega lika ni njegova zmonost, da bi uporabnika klepetalnice popeljal

    v umetni svet, temve sposobnost, da ga pripelje do meje, ki loi realno

    od virtualnega. Urbana legenda pravi, da je Einstein razglasil raunalnik za

    neverjetno hitrega, tonega in neumnega, loveka pa za neverjetno poasnega,

    nenatannega in genialnega, ter da lahko skupaj delata nepredstavljive stvari.

    Ne glede na to, komu pripada ta citat, lahko z gotovostjo reemo, da je eden

    od najbolj fascinantnih vidikov ivljenja danes v stvareh, ki niso omejene

    na realnost niti niso pritrjene v domiljijskih svetovih. V obeh delih avtor

    uporablja generator teksta, ki simulira lingvistine strukture govorjenega,

    torej naravnega jezika. Schmitt pripravi s svojimi deli publiko do spoznanja, da

    je subjektivnost del raunalniko generiranih informacij in da ne moremo ve

    razlikovati med virtualnim in realnim. Ukvarja se s tako imenovano razirjeno

    realnostjo, ki pogosto privzame zelo poetino in estetsko obliko. V zbirki

    vizualnih instalacij z naslovom Still Living (2007) e vedno naslavlja politine

    teme, a sporoilo podaja v visoko estetski in minimalistini obliki. V tem delu

  • 10

    je umetnik programiral serijo vizualizacij za statistine podatke, kakor da

    so igrivi organizmi, katerih ekosistem je odvisen od raunalnikega okolja.

    Na splono ravna s programi in njihovimi vizualizacijami kot z bitji z lastnim

    obstojem, ki ga definira subtilni odnos med motivacijo ter oblikami in silami

    nakljuja, organizmov in vesolja. V estetskem smislu njegova dela