Videmčan 2 (2011)

  • Published on
    07-Mar-2016

  • View
    220

  • Download
    3

Embed Size (px)

DESCRIPTION

Glasilo upnije svetega Ruperta Krko - Videm ob Savi Velika no 2011

Transcript

  • 2Na drugi strani groba

    Velika no 2011 2

    Lu je in Bog je,radost

    in ivljenje!

    Lu je in Bog je, radost in ivljenje!Svetleji iz noi zasije dan,ivljenje mlado vre iz starih ranin iz trohnobe se rod vstajenje.

    Tako je zapisal najveji slovenski pisatelj Ivan Cankar v enem od svojih duhovnih sonetov.

    Takna so tudi naa obutja v jutru velike noi. Po postnem asu, po vseh tevilnih pripravah in po radostnem priakovanju, vstopamo v svetlobo velikononega jutra z oienimi srci in v nepremagljivem upanju.

    Velika no nosi namre v sebi eno najbolj udovitih sporoil: lovek, ti mali ubogi ranjeni lovek, dvigni gla-vo! Nisi ve sam v vsem irnem vesolju! Nisi samo osebek, ki v dananjem asu vse bolj izgublja svoje dostojanstvo in svojo vrednoto, ampak si dragocen, ljubljen, rojen, da veno ivi!

    Ko smo se pri verouku z uenci pogovarjali o tem, kaj nam pomeni novica, da nas je Jezus odreil, smo najprej ugotovili, da sploh ne vemo, od esa nas je Jezus odreil, in zato pogosto ne vidimo potrebe po globljem prazno-vanju velike noi. Kot da v 21. stoletju ve ne bi potrebovali ne Kristusa, ne odreenja, ne velike noi!

    A vendar ni tako. e pogledamo, kaj sta dva od najvejih strahov vsakega loveka, vidimo, da sta to dve stvari strah pred trpljenjem in strah pred smrtjo. Ni ga loveka, ki bi se ne bal trpljenja, ni ga loveka, ki ne bi obutil groze pred resnico, da je as, ko te ni bilo na tem svetu, da je as, ko si na tem svetu ki pa je mnogo prekratek, kot se nam zdi - in da bo as, ko te spet ve ne bo, ko bo le prah, ko se bo spet spremenil v prst. Iz zemlje si vzet in v njo se povrne! In vsa moderna tehnologija, znanost in

    vse ostale vede tega ne morejo spremeniti

    Eden pa je, ki je to spremenil. Stopil je iz svoje venosti v nae vsakdanje ivljenje, hodil po naih zemeljskih ces-tah, trpel grozno trpljenje, umrl a tudi vstal!

    Vsak kriev pot se v cerkvah namre kona pri oltarju, na katerem gori vena lu in nam govori, da je ta, ki je za nas trpel in umrl, zmagal. On je premagal naa dva najveja strahova trpljenje in smrt in vstal od mrtvih kot Zma-govalec. To je tisto, kar nam prinaa velika no Kristu-sa, ki je na sebe sprejel vse nae teave, nae trpljenje, nae strahove in nas odreil s svojim vstajenjem od mrtvih.

    Od tistega prvega velikononega jutra v Jeruzalemu so vsa velikonona jutra - jutra upanja, nepremagljivega veselja in udovite resnice o bojem odreenju. Ta resnica je kot potres za celi svet, za vsakega loveka. Mnogo veji potres kot tisti, ki sem ga sama doivela na velikonono jutro 1979. leta v rni gori kot novinka, ali tega zadnjega na Japonskem, ki se ga e dobro spominjamo. Potres, ki ga je prinesel Jezus, je namre zruil kamen na grobovih naih src, da smo vstali iz svoje majhnosti, nepomem-bnosti in obupa v jutro venega ivljenja!

    Tudi letos se e rojeva svetloba velikononega jutra. V to lu pa lahko stopimo tako, da zgrabimo za roko Njega, ki na svojih rokah nosi rane od ebljev. Potrebno se je vrsto prijeti za to roko, ki nam jo Jezus ponuja s kria in iti z Njim skozi vsa trpljenja in tudi skozi smrt, da bomo potem z Njim tudi vstali v novo ivljenje! Kako udovita tolaba!

    To resnico je Ivan Cankar prikazal v zadnjih verzih svo-jega soneta:

    Vsi vi, skoz mrak pod kriem vzdihujoi,vsi vi, strmei nemi v rna tla prilo je znamenje! V tej zadnji noi

    zablisnilo se je odvrh neb vstanite, vriskajoi in pojoi:pozdravljena, nebeka glorija!

    Naj v tem duhu tudi letos odmeva v odreenih srcih ve-sela ALELUJA!

    s. Emanuela

    POIREK ZA DUO

  • 3Na drugi strani groba

    Mitja Markovi urednik

    Kaj ga ni bilo ni strah? Simpatino, otroko, naravno vpraanje tretjeolke, ko smo si

    ogledovali e zadnjo sliko krievega pota in sem razloil, da so Jezusa poloili v grob in da je bila to skalna votlina, pred katero

    so zavalili ogromen kamen. In preprosta, naravna, otroka vera, ki se skriva v tem vpraanju. Da, Jezus je umrl, njegovo

    telo je naposled podleglo, duh in dua pa sta ivela. In strah je v dui, ne v telesu ...

    Saj res. Kako pa je bilo v grobu? Tri dni. Kako je tam, na drugi strani. Sam se e e ustavljam na tej strani kamna. e najraje potem, ko je

    e odvaljen in je grob samo e prazna luknja.

    Morda pa mi izkustvo, kako je biti tam, vendarle ni tako zelo tuje. Tema je in hlad. In tam notri si sam. Izmuen in ujet. Ujet v brezizhodno teo

    kamna, misli pa neurejeno in kaotino begajo sem in tja. Vsakovrstne misli, le nobene vedre ni med njimi. Nobene, ki bi prinaala upanje na spremembo, na radost, mir in sreo. Skrbi,

    slabe novice. alost, strah in negotovost. Vse bolj zbledele sanje in mrzla, kvejemu banalna resninost.

    Ah, da. Ne le, da vem, kako je na drugi strani. Tolikokrat sem na drugi strani. Na drugi strani velikega kamna, ki so ga zavalili

    pred votlino, v katero so me pred tem porinili. Ali pa sem se tja nemara celo sam zatekel.

    Je bilo torej tudi Jezusa strah? Tiste tri dni. Od petka do ned-eljskega zgodnjega jutra?

    Da, gotovo ga je bilo. Saj je lovek, kot jaz. Saj v svoji dos-ledni solidarnosti z mojo usodo ni naredil nobene blinjice, niesar navideznega. e bi e iskal kako blinjico, bi se gotovo izognil trenutku na kriu, ko je v popolni osamljenosti moral izrei besede: Moj Bog, zakaj si me zapustil!?

    Ni se izognil. Tudi strahu, temi in tei groba ne. Sprejel je tudi smrt. Ne za tre-nutek, ampak za tri dni. Da je bilo zares. In zraven tudi mojo alost, strah, negotovost. In e otrdelo srce in izgubljene sanje.

    A v nedeljo zjutraj je z enim samim do-tikom prsta, z enim samim boanskim dihom tisto veliko skalo odrinil dale pro. Sonce velikononega jutra je posijalo naravnost skozi majhno odprtino in blago osvetlilo in ogrelo tudi zadnji kotiek mrzlega groba.

    Jezus, danes, na velikonono jutro, te prosim, dotakni se tistega tekega kamna, da bo upanje, veselje in mir preplavil tudi mojo votlino. Reci le besedo in ozdrav-ljena bo moja dua.

  • 4upnija svetega Ruperta Krko - Videm ob Savi

    PRAZNUJEMO VELIKO NO

    Velika no 2011 2

    Nai praznini trenutki

    Komaj je zima skrila svoje ostre zobe, nas je s toplimi arki priakala cvetoa pomlad. Koliko veselja in vedrine, predvsem pa priakovanja nam prinaa ta letni as, hkrati pa se blia najlepi kranski praznik velika no.

    Prinemo s postnim asom in se zazremo vase. Kaj bi lahko storili zase in za druge? Se znamo emu odpovedati ali samo glasno besediimo?

    Tako smo se doma dogovorili in vsak je pri sebi skle-nil, da bo poskual z neko odpovedjo okolada in sinovoma najljuba salama. Predvsem je bilo zanimivo opazovati fanta, kako sta se opominjala in opogumljala. Seveda so bile razne preizkunje, ampak smo vztrajali in uspelo nam je, saj smo se

    zavedali, kako je Jezus, razpet na kriu, trpel in se rtvoval za nas.

    Priakovanje velike noi je res poseben as, saj nas navdaja z upanjem in vstajenjem naega Kristusa, ki upodablja novo ivljenje in nas vodi, da tudi v hudih trenutkih vidimo lu odreenja.

    To so dnevi milosti, doivljanja velikononih skrivnosti, velike boje navzonosti, spontanosti, mirnosti in preprostosti. To je zmaga dobrega nad zlim, praznik duhovne poglobitve, poninosti in spotljivosti. Tako ob Jezusovem trpljenju doivljamo smisel svojega trpljenja in darovanja.

    Vsako leto bolj se zavedamo pomena velike noi, ki

    Foto

    : Arh

    iv d

    ruin

    e Zaj

    c

  • 5ni povezano samo s tradicijo, ampak globljim ra-zumevanjem in doivljanjem dogodkov postnega asa.

    Res da je poseben trenutek, ko skupaj pospravljamo na dom, peemo dobrote, barvamo in krasimo pir-he in se tako simbolino pripravljamo na prazno-vanje.

    Ob vsem pa je najlepa velikonona nedelja, ko se zjutraj skupaj odpravimo k vstajenjski mai ter podoivljamo vstajenje Jezusa Kristusa, ki nam daje novo upanje za veno ivljenje.

    Ker je to druinski praznik, se vsako leto po mai zberemo pri starih na Libni in z veseljem zauijemo blagoslovljene jedi, ki smo jih pripravljali z ogromno mero ljubezni in potrpeljivosti.

    Ljubi Bog, prosimo te, e naprej uvaj in blagoslav-ljaj nae druine.

    Stanka in Ale Zajc

    Foto

    : Arh

    iv d

    ruin

    e Zaj

    c

    Utrinki druinske maeKako zautim svojega Boga?Spomnim se tesnobe, ki me je kot najstnico prevzemala v tiini noi ... Ves as sem vedela da SI, a vera ni bila dovolj mona, da bi lahko napolnila mojo praznino.

    Bili so trenutki, ko sem te lahko sreala povsod ... In bila so obdobja, ko sem potrebovala moneji sunek zavedanja: rojstvo otroka. In potem sprejeti, da si tu tudi v trpljenju, krivici, boleini ...

    Ne vem natanko, kdaj se je zgodilo ...Napolnilo me je zavedanje, da si tu. Da si ves as ob meni in mi sredi te moje zmede, mojih malih zmag in padcev ponuja roko ...

    Danes me tiina vabi. Potrebujem jo, da se lahko zautim, da sliim svoj notranji glas. Sliim, kako diham, kako joem, kako kriim. V tiini lahko sliim Tvoj glas ...

    Tiina ni ve tesnoba, temve prilonost za sreanje s teboj. Poda mi roko in mi pomaga razsvetliti obzorje. Dvigne me, da lahko grem naprej in podam roko tudi sama, tistim, ki me potrebujejo.

    Darja

  • 6upnija svetega Ruperta Krko - Videm ob Savi

    PRAZNUJEMO VELIKO NO

    Velika no 2011 2

    Molitev pa je tudi pesem, glasba, spevLetonje postne pevske vaje so bile nekaj posebnega. Po

    zapetem drugem ali tretjem spevu smo bili vsi bolj mirni,

    povezani in zdrueni v skupni molitvi. Kaj pa sploh je

    molitev? Toliko kot nas je, toliko je odgovorov. Je pogovor,

    aenje, zahvaljevanje in pronje v drubi vsaj dveh, treh

    zbranih, so dobre misli in je ivljenje v Njem. Molitev pa

    je tudi pesem, glasba, psalm, Taizejski spev

    Taizejski spev je preprosto povedano tip pte molitve.

    Spev ima enostavno melodijo, polno harmonijo, ni

    zahteven